Zjutraj se zbudiva ob sončku in kljub temu, da sva še vedno utrujena od včerajšnjega pohoda in pomanjkanja spanca, naju to nafila z energijo. Po zajtrku se odločiva, da se sprehodiva na Reinebringen, ki je en najbolj znanih vrhov na Lofotih, zaradi svojega čudovitega razgleda, ki se pogosto objavlja na socialnih omrežjih. Pred začetkom poti že srečujeva skupine nadobudnih turistov in veselo švigava mimo njih. Ko prideva do stopnic pa se zabava začne. Vzpon je namreč kratek (1,1 km), ampak je sestavljen iz 1978 stopnic, ki te povzpnejo navzgor za 448 višincev! Na vrhu je trud poplačan s čudovitim razgledom.
Znamenit razgled iz Reinebringena, pot do vrha vodi po 1978 stopnicah, ki so jih položile nepalske šerpe.
Kratko okrepčilo in odmor v pekarni Bringen Kaffebar.
Ko sva bila nazaj pri avtu, sva popakirala nahrbtnike in se odpravila še v mesto Reine, seveda v pekarno. Tam sva si privoščila kavo in nekaj sladkega ter napisala blog, naložila slike in napolnila električne naprave. Čas je šel prehitro in že sva si pri avtu kuhala ričet in se pakirala za naslednjo avanturo- plaža Bunes, ki je dostopna le z majhnim trajektom iz mesteca Reine.
Ker je Žiga prebral, da je potrebno biti zgoden, da si zagotoviš mesto na trajektu, sva v vrsti stala že uro prej (vrsta sva bila midva). In tako je ostalo do približno 20 minut pred odhodom, ko se nama je pridružilo še 6 nadobudnežev. Po kratki 20 min vožnji smo prispeli do izhodišča Vindstad. Do plaže je bilo nato še slabih 40 minut hoje. Ravno, ko sva prispela je začelo rahlo kapljati in hitro sva si postavila šotor z razgledom na plažo. Bila sva skoraj edina, v daljavi si lahko opazil še 3 ostale pogumneže. Vrgla sva se v šotor in si pripravila večerjo ter počakala na zahod.
Trajekt do Bunes beach in najin šotor na plaži, kjer sva bila skoraj sama.
Ravno, ko sva zaspala pa se je zabava začela- dež se je ulil in pihati je začel močan veter, ki je prepogibal šotor. Ker je na začetku kazalo, da bo mirna noč in tudi vremenska napoved je tako napovedovala, nisva namestila dodatnih vrvic za stabilizacijo, zato sva čakala, da dež malo pojenja (kar je trajalo dobro uro) in se je nato Žiga žrtvoval in namestil vrvice. Tako je bil šotor vsaj malo bolj stabilen in sva spet zaspala za dobro uro, dokler ni ponovno začelo pihati in zaradi glasnega butanja vetra nisva mogla več spati. Noč se je vlekla in tudi zjutraj, ko se je pokazalo sonce, veter ni bistveno pojenjal. Po svetli strani, naju vsaj ni zeblo in nisva bila lačna. Pa šotor je ostal cel, za kar od naju dobi oceno 10/10. Sva ga dodobra stestirala.
Po večerji sva opazovala sončni zahod še preden se je začelo neurje. (Sigma 16 mm)
Vsekakor izkušnja ni bila prijetna in sva bila vesela, ko sva zjutraj zapakirala opremo in se odpravila nazaj po poti do trajekta v mesto Reine, kjer naju je čakal najin avto. Ker je bilo še vedno zelo vetrovno in oblačno, sva se odločila, da si danes privoščiva pavzo in se v času pisanja tega bloga že nahajava v topli kavarni in pijeva kavo. Konec dober, vse dobro. Sva pa ponovno morala spremeniti plane, saj zaradi nenadne spremembe vremena, ne moreva nikamor. Če sva se kaj naučila na tem roadtripu je, da je vedno dobro imeti plan B, pa po možnosti še plan C in D.
Comments