Na ta lep, vetroven dan (s sunki vetra okrog 60km/h), po neprespani noči na trajektu (na prvega nisva prišla in sva posledično čakala 6 h na naslednjega), sva se odpravila iskat zavetrje, da bova nadoknadila vsaj nekaj ur spanca. Ko sva končno našla prostor na parkirišču ob cesti in zakinkala kar med ruzaki zadaj, naju je namesto budilke zbudil močan sunek vetra, ki je tresel najino trugo na vrhu avta. Jah nič, akcija naprej. Lačna sva se zapeljala pred supermarket in spet skoraj prodala ledvico za vrečo hrane. Ker je bilo ravno malo zatišja pred vetrom, sva se odločila pripraviti jajčka s feta sirom, da si malo polepšava ta žalosten začetek dneva. Dajva jajčka na oko, reče Žiga in zakuriva prvo bombo. Ker se jajca niso pekla, sva plan zamenjala- bova pa umešana! Po nekaj minutah je bila na ponvi še vedno brozga jajc in Žiga se je odločil menjati bombo. Druga ravno malo zagori in spusti zadnje atome, da segreje ponev. Skočiva še po tretjo 3-sezonsko, ta ne bo zatajila. Končno spečeva jajca, bila so ena najboljših kar sva jih jedla- vsaj glede na trud, ki sva ga vložila v njihovo pripravo! Pičiva naprej na pot in med vožnjo prebirava zapise Zvoneta Šeruge, utrine se nama ideja, da bi zapisala blog post o lepih in malo manj lepih plateh roadtripa.
Še prej pa se odločiva, da tudi midva malo dvigneva noge “u luft” in se po skoraj mesecu norenja, letanja okrog, planiranja, hoje… odpeljeva v kamp, kjer malo pospraviva domek, preurediva stvari, se zlekneva v viseče mreže, pripraviva dobro kosilo ter si odpreva eno pivo. Če sva se kaj naučila je, da pridejo slabi dnevi, pride dež, veter,... a tudi dobri dnevi, ki jih želiš izkoristiti do konca. Ampak, fajn se je ustaviti in samo biti- uživati na sončku, se sprijaznit, da kljub vsemu, sva videla ogromno in si še ne greva na živce ter uživava drug z drugim. Ena najbolj pomembnih stvari na poti je namreč ravno tvoj sopotnik, ki te razvedri na slab dan in še tako slabo situacijo obrne na pozitivno stran.
Čudovit Reipå Camp, počitek, pranje oblek in uživancija.
Ampak vseeno, ko sedim in poslušam glasno pogovarjanje, avte in ljudi, ki prihajajo in odhajajo, pomislim, zakaj ne hodiva večkrat v kamp, kljub vsemu udobju, ki ga ponuja. Nama je škoda denarja? Mogoče pa res. Ampak veliko raje zamenjava vse udobje za tišino, mir in čudovit razgled, ki sva ga bila deležna, ko sva divje kampirala. In čeprav se včasih prileže, da ti ni potrebno kuhati na vetru in pomivati posode v javnem wcju (ali pa pogosto kar s čistilnimi robčki), ampak ti odlično kosilo v nekaj minutah dostavijo naravnost pred usta, ne da bi mignil s prstom, bi še vseeno vedno brez vprašanja raje izbrala to- da sva sama: midva, ki kuhava, si prižgeva dobro glasbo, odpreva pivo in uživava v razgledu in samoti, ki je ne nudi nobena restavracija s 5-imi zvezdicami.
Za večerjo pa kuhana koruza v viseči mreži in pivo.
In ravno zdaj ležim v viseči mreži, pijem pivo in jem koruzo - medtem, ko Žiga vesi oprane obleke na stojalo. Pa se danes sploh nisva premaknila iz kampa. Se zato slabo počutim? Ne. Ker se je fajn včasih ustavit, saj je tudi to del roadtripa - ne pa konstantno norenje okoli. Spoznala sva Nemko, ki sama potuje po Norveški, prav tako fotografira, ter se zaklepetali. Pa igrala sva se z njenim psom. Point roadtripa je tudi spoznavanje novih ljudi, občutek, da se čas ustavi in nimaš planov, ne za naprej in ne razmišljanja za nazaj. Samo obstajaš, si v trenutku, kar v sedanjosti ne poznamo več. Mogoče nisva imela perfektnega vremena, si nisva ogledala vsega kar sva želela in sva prehitro zapustila Lofote. Pa kaj, se bova pa še vrnila. Mar ni čudovito, da nikoli ne zmanjka novih poti za raziskovat in vrhov za osvojit?
Comments