Budilka naju zbudi ob 4.00 in vsa zaspana se primajeva iz toplega avtomobila. Spet prestavljanje stvari, oblačenje in pakiranje nahrbtnikov. Nato pa hitro do parkirišča za Trolltungo, da prehitiva turiste. Sistem je tak, da so 3 parkirišča od najnižjega do najvišjega. Če parkiraš na najnižjem, prihraniš nekaj denarja, pridobiš pa kar nekaj dodatnih kilometrov in višincev. Če se povzpneš do drugega parkinga, te še vseeno čaka čez 1000 višincev in 28 km, plačati moraš pa malo več (za cesto in parking= 500 NOK). Iz tretjega parkinga moraš premagati zgolj 300 višincev in 20 km, se pa cena povzpne na vrtoglavih 800 NOK! (okrog 75 eur) za en dan. Najin načrt je bil parkirati na P2 in prespati nekje na poti ter se zjutraj povzpeti na vrh. Ampak nama je vreme spet zagodlo, sva pa prihranila okrog 100 eur (sistem je namreč tak, da parkirnina velja zgolj za isti dan do polnoči, če ostaneš čez noč, je potrebno plačati za dva dni). Tako sva raje pohitela in se z zgodnjo uro in oblačnim vremenom izognila množicam.
Pot je bila lahka, le nekaj vzpona na začetku, nato pa 10 km hoje po kamnitem in slikovitem terenu. Na vrh sva prišla ravno, ko se je iz megle pokazalo sonce in odprl se je čudovit razgled na Ringedalsvatnet jezero. Sledilo je čakanje v vrsti za znamenito sliko na “jeziku” Trolltunge (dobeseden prevod je trolov jezik). Na srečo, zaradi zgonje ure vrsta ni bila dolga (zgolj nekaj minut), drugače pa ljudje za sliko čakajo tudi več kot uro in pol!
Po fotkanju najdeva svoj prostor pod soncem nekje višje, stran od množic, kjer si privoščiva zgodnje kosilo- balkansko rižoto. Po tednu pašte, naju je jed prijetno presenetila, saj se je že ob odprtju vrečke prikradel okusen vonj po rižoti in mesu. Sledilo je pravo kulinarično razvajanje s pogledom na Ringdalsvatnet.
Pot navzdol nama je namenila čudovite razglede, ampak se je vseeno nekoliko vlekla. Ko sva prispela do avta, sva z velikim zadovoljstvom sezula pohodniške čevlje in se ponovno lačna zapeljala do pekarne v bližnjem mestecu Lofthus. Naročila sva vsak po eno skolebolle (norveška sladka žemljica s kremo in posipom s kokosom) ter toplo kavo. Pekarna je bila res nekaj posebnega, saj je s staromodno dekoracijo, udobnimi fotelji in pohištvom pričarala občutek domačnosti in topline. Prav takšno pa je bilo tudi njeno osebje.
Fløy bakeri- čudovita pekarna s tradicijo, prijaznim osebjem in domačnostjo.
Skolebolle- norveško sladko pecivo s kremo v sredini in glazuro iz sladkorja s kokosovim posipom.
Ker je bilo ravno sončno, sva se še okopala v bližnjem jezeru in se zapeljala do parkirišča, kjer sva prenočila. Ponovno je bil prostor urejen, s čistimi toplimi toaletami, pokritimi lesenimi mizami in jezerom v bližini z razgledom na gore, ki so ponekod še pokrite s snegom. Za lep zaključek dneva ob jezeru in ovsenih kosmičih opazujeva rdečkasto obarvane vrhove, prikaže pa se nama tudi dvojna mavrica. Ne morem si pomagati, da ne pomislim: “Življenje je lepo. “
Slišiva se še z domačimi, ki nama poročajo o dogajanju v Sloveniji in moja misel ob tem dobi grenak priokus.
Comentarios